Z običajnimi laboratorijskimi preiskavami (testi), s katerimi prepoznamo okužbo s HIV, v krvi določamo protitelesa proti HIV (t. i. presejalni testi tretje generacije) ali protitelesa proti HIV skupaj z beljakovino virusne sredice p24 (t. i. presejalni testi četrte generacije). Najobičajnejši test obeh generacij je encimsko imunski test. S posebej prirejenimi encimsko imunskimi testi lahko protitelesa proti HIV zaznavamo tudi v slini in urinu.

Prva laboratorijska preiskava pri sumu na okužbo s HIV je običajno le presejalni test. Če je rezultat presejalnega testa negativen, torej test ni zaznal protiteles proti HIV ali beljakovin virusne sredice p24, zaključimo, da oseba ni okužena s HIV. Dodatno testiranje najpogosteje ni potrebno. Če je rezultat presejalnega testa dvakrat zapored pozitiven (strokovno temu rečemo reaktiven), moramo narediti še dodatne, bolj zapletene, dopolnilne in potrditvene teste (npr. test western blot, test imunoblot). V različnih državah uporabljajo različne kombinacije presejalnih in potrditvenih testov. Predvsem se moramo zavedati, da presejalni testi, predvsem v tistih državah, kjer je malo ljudi okuženih, lahko dajo lažno pozitivne rezultate. Zato je vedno treba narediti še potrditvene teste, s katerimi prepoznamo lažno pozitivne rezultate presejalnih testov ali pa potrdimo resnično prisotnost protiteles proti HIV v krvi.

O presejalnih testih na HIV moramo vedeti naslednje:

• povprečju je rezultat testa pozitiven 18-25 dni po okužbi s HIV, kar pomeni, da se je tvorilo toliko protiteles ali beljakovine virusne sredice p24, da jih s testom že zaznamo;
• tri mesece po okužbi je pri več kakor 99% osebah rezultat testa na protitelesa proti HIV pozitiven;
• če je do okužbe prišlo nedavno, je rezultat presejalnega testa lahko še negativen;
• če za testiranje uporabimo slino ali urin, je rezultat presejalnega testa pozitiven pozneje po okužbi, kakor če za testiranje uporabimo vzorec krvi.